Posebnost novega komunikacijskega sistema za hiter prenos podatkov je, da ne zahteva namenske pasovne širine in zato tudi ne plačila dragih licenčnin za uporabo. Rešitev temelji na uporabi laserskih žarkov in bo namenjena predvsem odročnim okoljem, do katerih je vzpostavljanje kabelskih povezav ekonomsko nevzdržno, zdajšnje brezžične tehnologije pa so premalo zmogljive in predrage.
Nova rešitev podatke na dolge razdalje pošilja z laserskimi žarki in zato ne potrebuje nobenih posebnih dovoljenj, na istem področju pa lahko brez motenj deluje več tovrstnih sistemov. Največji izziv je bilo doseganje visokih hitrosti (več gigabitov na sekundo) prek miniaturnih fotodiod, ki so manjše od riževega zrna.
Naslednji izziv je bila širitev laserskih žarkov z daljšanjem razdalje. Rešili so ga z uporabo posebnih leč, ki pomaga žarek bolj ozko usmeriti proti sprejemniku, ki mora biti kljub temu še vedno precej velik. Njegova površina je 126 kvadratnih centimetrov, kar je približno tisočkrat več kot pri siceršnjih rešitvah. Sestavljen je iz plastičnih optičnih vlaken, ki so optimizirana za sprejem modrožarkovne svetlobe, ki nato po optičnem vlaknu potuje do fotodiode, ta pa informacije v laserskem žarku spremeni v digitalne podatke.
V prvih praktičnih preizkusih so dosegli hitrosti prenosa do 2,1 gigabita na sekundo, inženirji pa menijo, da bo šlo še hitreje. Razmišljajo namreč o uporabi žarkov valovnih dolžin, ki so človeškemu očesu nevidne. To bi omogočilo zvišanje oddajne moči ter s tem hitrosti in dosega, pri čemer naj ne bi bilo nevarnosti za poškodbe ljudi ali živali.
