Konec junija so v ZDA organizirali forum o visokem šolstvu, kjer je izredno zanimanje sprožila okrogla miza z naslovom Digitalna prihodnost izobraževanja. Dekan harvardske izobraževalne ustanove James E. Ryan je opozoril, da so se študenti na določeno stvar sposobni osredotočiti čedalje krajši čas, hkrati pa so vse bolj odvisni od svojih digitalnih naprav, predvsem pametnih telefonov. Oboje resno vpliva na poučevanje in izobraževanje v 21. stoletju.
Tehnologija spreminja tudi izobraževanje
»Študenti so danes navajeni določene ravni tehnologije in takšna pričakovanja preslikajo tudi v učilnice. Uspešna preobrazba učilnic in predavalnic ni povezana le z uvajanjem več tehnoloških pripomočkov, temveč predvsem z več interakcije, pogovora, lekcijami reševanja praktičnih izzivov ter projektnim pristopom k izobraževanju,« meni Ryan. »Ko se današnji študenti soočijo s fizičnim oziroma realnim okoljem, jim mora to ponuditi zelo zanimivo interakcijo, po možnosti nekaj takega, kar ni možno opraviti ali početi prek spleta.« Direktor Akademije Philips v ameriški zvezni državi Massachusetts John Palfrey rešitev prav tako vidi v priložnostih prenašanja znanja, ki na spletu ne obstajajo. »Izobraževalni pristop in tehnike je treba spremeniti. Mlade, tudi otroke, moramo pripraviti do tega, da bodo razmišljali drugače in svoje roke uporabljali še za kaj drugega kot le za dotikanje zaslonov,« meni Palfrey.
Če ne bo študentov, ne bo fakultet
V okolju, omejenem s finančnimi viri in resno konkurenco, morajo izobraževalne ustanove premišljeno izbirati svoje naložbe. Katere so torej najbolj pomembne? Vsi se bojujejo za raziskovalne proračune in želijo najcenejšo opremo ter zanimive projekte. Država pomaga v omejenem obsegu, iz malhe dobijo toliko, kolikor se vanjo nakaplja. Slovenija še ni tako daleč kot ZDA, kjer izobraževalne ustanove po svojem delovanju nadvse spominjajo na podjetja. Bojujejo se za študente, če teh ni, zaprejo svoja vrata. Analitska hiša Moody’s je ameriško javnost dobesedno šokirala s podatkom, da naj bi se v prihodnjih letih število fakultet, ki jih bodo zaprli, kar potrojilo. Manjše fakultete se utegnejo preprosto zliti z večjimi. Varne so edino tiste izobraževalne ustanove, ki so, podobno kot banke, »prevelike, da bi propadle«. Resnica je najbrž nekje vmes. V digitalnem gospodarstvu preprosto ni imunih za slabo poslovanje. Kdor ne bo načrtoval digitalnega izobraževanja, ga kmalu več ne bo. Konkurenca postaja nova norma. V tujini se izobraževalne ustanove skoraj tepejo za študente, ne le zaradi sredstev, temveč tudi zaradi ugleda. Posebno poglavje so mednarodni študenti – njihove šolnine so višje in marsikje sofinancirajo lokalne študije (posebej v javnih izobraževalnih ustanovah).
Upravljanje talenta in tehnologije
Naložbe fakultet gredo predvsem v dve smeri: v talente in tehnologijo. Študente privlačijo predvsem kakovostni predavatelji, ki so zato za fakultete glavna naložba. Kakovostno osebje pa fakultete privabijo ne le z razkošno odmerjenimi plačami, temveč tudi bogatimi proračuni za raziskovalne projekte. Na drugi strani pa študenti pričakujejo izkušnjo, vredno naziva 21. stoletje. Zahtevajo inovacije in znanje, ki ga bodo lahko unovčili. Tehnologija je v tem primeru na drugi strani enačbe. Njena raba je strateškega pomena, predvsem z vidika inoviranja. Vsak evro, naložen v raziskave, se mora prej ali slej povrniti. Fakultete in univerze so šele v zadnjih letih začele razmišljati o lastnih digitalnih strategijah, ki gredo dlje od privlačne spletne strani in dobre pokritosti prostorov z brezžičnim signalom. Poleg tega, da zagotovijo varno infrastrukturo, se morajo fakultete študentom približati na mediju, ki ga ti razumejo – na mobilnih napravah, torej z uvajanjem povezanih mobilnih aplikacij.
