Menedžerji v slovenskih podjetjih so pri naložbah v IKT zelo pragmatični. Raje kaj ne kot prekmalu da. O tem, kaj da in kaj ne, se ne odloča na podlagi neke strategije, ampak v najboljšem primeru na podlagi letnih proračunov, še najraje pa na podlagi stroškov, po načelu bolje manj kot več. Takšen pristop je morda dober, če je glavni cilj doseganje začrtanega EBIT. Mislim, da je tudi razumljiv, vsaj za podjetja, ki so pod upravljanjem bank, in za tiste s tujim lastništvom. Bi pa pričakoval več poguma od podjetij, ki želijo povečati konkurenčnost, zrasti, vstopiti na nove trge in oblikovati nove tržne niše.
Rompompom okoli digitalizacije riše hecno situacijo. Imamo IKT-ponudnike, ki zganjajo kraval, na drugi strani pa podjetja, ki ta »šov« za zdaj opazujejo od strani in sem ter tja zavijejo z očmi. Saj ne, da se ne bi strinjala s tem, kar pravijo IKT-ponudniki. V resnici pa dobro vedo, da ne gre vse tako na hitro. Če primerjamo četrto industrijsko revolucijo z dozdajšnjimi, hitro pridemo do vzorca, da se bo digitalizacija v poslovanje vpeljala postopoma, po korakih, prej manjših kot velikih. Nobeno podjetje ni vpeljalo mehanskih strojev, elektrificiranih ali avtomatiziranih linij za vso proizvodnjo naenkrat. Običajno so nove tehnologije začeli uvajati tam, kjer se je pokazal največji učinek ali pa je obstajalo največje tveganje za proces. Podobno se dogaja pri uvajanju IKT, četudi od daleč morda ni videti tako.
Velikokrat se zdi, da si hitrejšega odločanja o novih naložbah za digitalizacijo poslovanja najbolj želijo ponudniki takšne in drugačne strojne in programske opreme ter storitev. Radi bi, da bi podjetja poslovala sodobno, želijo si pametnih tovarn, pričakujejo, da bodo na primer trgovci, banke in drugi ponudniki storitev vtikali nosove v svoje stranke … Skratka, želijo prodati več in zato spodbujajo porabo, česar jim ne gre zameriti.
Pred časom sem se pogovarjal z direktorjem uspešnega podjetja, ki mi je povedal, da se bodo z digitalizacijo začeli ukvarjali šele takrat, ko bodo to zahtevali kupci. Takrat bodo nemudoma skočili na ta vlak in iskali učinkovite rešitve. In ravno takšen pristop vzpostavlja novo ločnico pred IKT-ponudniki. Od njih se bo pričakovalo, da bodo imeli hipne rešitve, ki bodo dovršene z vidika funkcionalnosti in jih bo mogoče hitro uvesti v poslovanje. Takrat ne bo časa za učenje, za razvoj po naročilu, za obljube, kaj vse smo sposobni narediti, samo če stranka to želi. Takrat bo treba imeti rešitve na mizi, takšne, ki bodo preprosto delovale. Ki bodo dovolj odprte in enostavno nastavljive, da jih bo možno hitro vpeljati in hkrati toliko prilagoditi, da bodo podpirale konkurenčno prednost uporabnika.
Na tem mestu želim poudariti odgovornost ponudnikov IKT-rešitev in storitev, na katero bi morali biti pozorni tudi kupci. Glede na to, da si pri digitalizaciji poslovanja ne vzamejo časa za testiranje, bodo morali s projektom v polno zadeti že s prvim strelom. Danes si podjetje lahko privošči neroden informacijski sistem, slabo uvedbo in pomanjkljivo procesno pokritost. Ko pa se bo digitalizacija razmahnila in bo tak način poslovanja postal edina možnost, bo to odločalo o preživetju.
