Vsi v gospodarstvu smo kupci in dobavitelji.Podjetniki to vlogo velikokrat zastopajo v eni in isti osebi, v podjetjih z več zaposlenimi pa gre za ločeni funkciji, ki ju opravljajo različni ljudje. V vsakem primeru smo na istem bregu. Vendar če premerim poslovno okolje, se mi prej zdi, da podjetja na dobavitelje vse bolj gledajo zgolj skozi ceno, ki mora biti nizka, še nižja. Tudi javni razpisi glede tega niso nič boljši - vsaj v zadnjem času imam občutek, da se sploh ne gleda več na to, kaj se dobi za naš davkoplačevalski denar.
Dobavitelji blaga in storitev naj bi bili partnerji v razvoju in končnem poslovnem uspehu, kar z velikimi popusti in nesramnimi plačilnimi roki pritisnjeni ob zid le težko uresničujejo. Pametna podjetja nabavo izkoriščajo za svojo konkurenčno prednost. Prek dobaviteljev spremljajo, kaj se dogaja na trgu, v nabavni verigi, zavedajo se, da jih prav dobavitelj reši v primeru lastnih napak. Ne, dobavitelj ni nasprotnik, ampak je prijatelj. Prihranke pri nabavi je treba zato iskati drugje, ne pa da se za vsako ceno znižujejo stroški s pritiski na dobavitelje, pa naj bo to računovodski servis, kooperant, avtoprevoznik ali trženjska agencija.
Uporaba informacijskih tehnologij, novi organizacijski pristopi in modeli sodelovanja s partnerji na podlagi digitalizacije podjetjem pomagajo ustvariti precej večje učinke kot prizadevanje za nizke nabavne cene. Priložnosti je ogromno, od zniževanja stroškov samega nabavnega procesa in zmanjšanja zalog do sprememb v delovanju nabavne verige. Izboljšave obsegajo notranje in zunanje poslovanje, imajo vpliv na celotno organizacijo, najbolj nazorno pa se pokažejo v poslovnem izidu. Vendar tehnologije in še tako dobre rešitve ne morejo doseči želenega učinka, če podjetje ne opravi domače naloge. Šele ko najvišje vodstvo spozna pomembnost vitkih procesov, korist transparentnega poslovanja s kupci in dobavitelji, je mogoče začeti sanjati o avtomatizaciji.
Ker je nabavni proces ena ključnih poslovnih funkcij, ga je treba stalno izboljševati. To še posebej velja ob uvajanju sistemov za podporo načrtovanju materialnih virov (MRP), kjer se lahko prvotno uvedena rešitev pokaže za neustrezno. Napake si je treba priznati in jih čim prej odpraviti, saj se vsaka naložba v nabavni proces izjemno hitro povrne, in to z neposrednim finančnim učinkom. Treba je izboljševati odnose z dobavitelji, zagotavljati natančne proizvodne specifikacije, doseči kakovostne napovedi prodaje in imeti zanesljive proizvodne načrte. Resnična optimizacija nabave se lahko izvaja ob preskoku v poslovanju celotnega podjetja, sicer je preveč prevelikih varnostnih dejavnikov, ki se kažejo v (pre)visokih in peklensko dragih vhodnih in izhodnih zalogah.
Slečeni dobavitelji niso dobri za podjetje. Vitki procesi pač. V nabavi je ne glede na razvitost funkcije vedno možno najti potenciale za izboljšave, ki jih IKT učinkovito uresniči. Še tako dobra tehnologija in avtomatizmi pa ne bodo mogli nadomestiti pomanjkanja dialoga, razumevanja in prelomljenih dogovorov.
