Banka za mednarodne poravnave v Baslu je objavila raziskavo o kriptovalutah, v kateri se zaveda napredka v poznavanju in pobudah, ki jih centralne banke že upoštevajo, in s katero ponuja obsežno dokumentacijo o zadevnih akademskih študijah.
Raziskava, ki je potekala pod vodstvom Mortena Becha iz Banke za mednarodne poravnave in Rodneyja Garrata iz kalifornijske univerze v Santa Barbari, se le obrobno ukvarja z glavno problematiko, to so vplivi na denarno politiko in na splošno z gospodarsko politiko, na kar je opozoril časopis Il Sole 24 Ore. Njuna analiza obravnava predvsem koristi in težave centralnih bank ob njihovem vstopu na trg kriptovalut, pri čemer poskuša odgovoriti na vprašanje, ali naj s svojim kriptodenarjem trgujejo na debelo ali drobno, ter posledice širjenja elektronskih valut na umazano poslovanje z denarjem. V tem pogledu študija raziskuje predvsem vplive na davčne utaje. Sicer je to res zanimiva tema, a davčne utaje niso najbolj skrb zbujajoče. Bolj skrb zbujajoča tema je izguba denarne suverenosti držav (in evrskega sistema v evropskem primeru, kjer v ozadju ni vlade, temveč mednarodni sporazum) in omejitev centralnih bank (seveda vključno z Evropsko centralno banko) glede obvladovanja količine denarja v obtoku.
S kriptovalutami postane ponudba denarja endogena, kar pomeni, da jo narekuje trg, posledice pa so v strokovni literaturi dobro znane. Ni treba biti poseben ljubitelj monetarizma, da spoznate, kako nenadzorovana količina denarja izgublja svoj vpliv na inflacijo in sama nadzira finančna neravnotežja ter spodbudi rast. Vprašanje, ali se centralnim bankam in seveda tudi vladam splača vstopiti na trg elektronskega denarja, ne sme zadevati trenutnega omejenega obsega kriptovalut (imetniki kriptovalut že spoznavajo, kakšno varnost in transparentnost jim ponuja ustroj, imenovan blockchain). Poleg tega se ne smemo spraševati, ali vstop v tovrstno »poslovanje« koristi bankam (saj gre za precej več kot le poslovanje, kot ga poznajo centralne banke). Ne moremo niti preprečiti, da bi v tovrstnem poslovanju cvetel organiziran kriminal in raslo število davčnih utaj.
Razvoj kriptovalut pomeni precej pomembnejše težave: države morajo pridobiti elektronski mehanizem, ki ga je zasnoval Satoši Nakamoto, saj pomeni novo obliko ustvarjanje denarja, to je četrta stopnja njegove evolucije (po tradicionalnih fizičnih in dragocenih kovinskih oblikah ter knjižnem denarju).
Prav države bi morale zakonsko prepovedati uporabo kriptovalut, kot so to že storile za primer ponarejanja denarja. S tem oblasti sicer ne bodo preprečile, da bitcoini in druge kriptovalute ne bi prišle v obtok, tako kot ne morejo zapreti denarnih in davčnih oaz, lahko pa je njihova uporaba kazensko preganjana. Prepoved bi bila uspešna, če bi jo uvedla avtoritativna država, kot se to dogaja na Kitajskem. Ker pa se kriptovalute pretakajo po spletu, in ne po zemlji, je za njihovo upravljanje in nadziranje treba doseči mednarodni sporazum ter vzpostaviti meddržavno sodelovanje.
Prej pridemo do rešitve, boljše bo. Zato lahko trdim, da bi se morale odgovorne osebe centralnih bank v Jackson Holu posvetiti prav tej nalogi in opredeliti nadaljnje korake, namesto da so razpravljali in si peli hvalnice o tem, kako se morajo njihove denarne politike »vrniti na normalne tirnice«.
Postopek mora obvezno izvajati država, in to ne le zato, ker je denar kot kri, ki se pretaka po gospodarskem telesu in ob pomoči katere lahko živi, temveč tudi zato, ker lahko, kot smo se pred nedavnim naučili, le oblast zagotavlja dobro delovanje sistema. Treba je delovati neposredno in sprejemati ustrezne odločitve ter s tem ohraniti javno suverenost denarja, pri čemer moramo banke prisiliti, da opravljajo svojo nepogrešljivo vlogo presojanja glede posojil in tako izboljšati njihovo nezadovoljivo poslovanje.
