Krčenje (pa tudi nevečanje) proračunov za IT ima že srednjeročno resne posledice. Premajhna vlaganja v tehnologijo in ustrezne kadre vodijo v številne neučinkovitosti na področju poslovnih aplikacij, arhitekture in infrastrukture IT, skratka slabše poslovanje.
Informatiki se danes pogosto počutijo ujete med tnalom in nakovalom. Vodstvo podjetja in poslovni uporabniki od njih pričakujejo, da bodo kos digitalni preobrazbi poslovanja ali jo celo vodili, medtem ko jim realnost, skrita v strežniških omarah ter različnih žičnih vodnikih po podjetju, pa tudi pogledi v očeh sodelavcev v oddelku IT, sporočajo, da prepotrebne agilnosti okolja IT že dolgo ni več (če je sploh bila). Stopničast razvoj okolja IT tega v marsikaterem podjetju naredil izredno kompleksnega, tako kot velika ladja pa se IT danes počasneje obrača. Prepočasi. Poleg tega tudi stara sidra v obliki tehnološkega dolga še kako držijo.
Račun za tehnološki, podobno kot finančni, dolg pride prej ali slej. S tem da prvega plača predvsem CIO, pogosto tudi z izgubo službe. Prioriteta sodobnega direktorja informatike bi tako morala biti odkrivanje in odpravljanje nakopičenega tehnološkega dolga. To še najlažje naredi s sprejemanjem pravilnih odločitev glede tehnološkega razvoja, ki podjetju omogočijo maksimiranje vrednosti novih tehnologij v poslu. Višina tehnološkega dolga se med podjetji razlikuje, v praksi pa ga prepoznamo kot omejitve na področju arhitekture, infrastrukture in aplikacij (pa tudi ljudi in poslovnih procesov, da ne bo pomote). Nekako v slogu: »tega ne moremo narediti; to ni izvedljivo, ker nimamo ali nismo storili tega ali onega«.
Oddelek IT je v marsikaterem podjetju neučinkovit (ali pa slabo učinkovit) in neodziven (slabo odziven). Neustrezni temelji IT in nepotrebna kompleksnost programske opreme zahtevajo več infrastrukture, kot bi je sicer podjetje potrebovalo v optimalnih razmerah. Posledice so zgovorne: okolje IT sestavlja (pre)več strojne in programske opreme, ki zahteva svoj davek tako v obliki (električne) energije, denarja (plačilo licenc) in kompleksnejšega upravljanja.
Strokovnjaki ugotavljajo, da podjetja pri analizi tehnološkega dolga najpogosteje povsem podcenijo vpliv ljudi in poslovnih procesov. Posebej v panogi IT znanje hitro zastareva, saj delo informatikov skoraj zahteva vseživljenjsko učenje – z zastarelim znanjem si pač ne morejo veliko pomagati. Tudi neprimerni in zastareli procesi in načini dela jim ne pomagajo, kar boleče ugotavljajo ob že preprostejših poskusih digitalizacije poslovanja, kaj šele ob celostni digitalni preobrazbi.
Morebiti bi kazalo v slovenskih podjetjih še pred poletnimi počitnicami izračunati tehnološki dolg in narediti načrt njegove odprave. Vzdrževanje trenutnega stanja je namreč enako zgolj plačevanju vse višjih obresti. Ko v plačilo zapade glavnica, pa se pojavi resna bolečina.
P. S.: Skovanka tehnološki dolg ni nova, IT-svet jo pozna že dve desetletji, nastala pa je na zelniku informatika Warda Cunninghama, ki je z njo želel svojemu nadrejenemu predstaviti koristi in stroške vnovične rabe dela programske kode, ki jo je sam ustvaril že pred časom. Sodobni pristop hitrega in še hitrejšega razvoja programske opreme (tako rekoč čez noč) namreč ustvarja tehnološki dolg, ki je v praksi podoben finančnemu.
