Včeraj sem od soseda izvedel, da bo v našo vas, zahvaljujoč projektu odprtih širokopasovnih omrežij, končno prišla optika. Seveda o tem zaradi spleta okoliščin nisem bil obveščen, kaj morem, digitalizacija pač sama po sebi nima pameti in težko obvladuje izjeme. Vendar so mi iz podjetja GVO, ki gradi omrežje, bliskovito hitro po e-pošti poslali potrebno dokumentacijo, za kar se jim javno najlepše zahvaljujem.
Zakaj sem to sploh omenil? Ob razmišljanju o predlaganih 40 ukrepih za digitalizacijo Slovenije, ki jih je pretekli teden po samo dveh mesecih delovanja izpljunil vladni Strateški svet za digitalizacijo, sem namreč najprej pomislil na digitalno razhajanje, na naravno prikrajšanost podeželja za kakovost osnovne storitve, potrebne za digitalno družbo – hitre širokopasovne internetne povezave. Čeprav se premika, a počasi, prepočasi. Verjetno zato, ker ni denarja ali ker ni dovolj pravih izvajalcev, čeprav nas v EU nenehno dražijo s slabo izkoriščenimi kohezijskimi sredstvi.
Slovenci imamo radi strategije. Po njih se vidi, da stvari razumemo, čeprav praviloma z njimi vedno zamujamo in naredimo še bolj malo od tistega strateškega. A ne zato, ker bi bili nadpovprečno leni ali nesposobni, ampak preprosto zato, ker nam zmanjka volje, ker ne spoštujemo pametnih odločitev nekih drugih in ker zato samo kratkoročno načrtujemo.
Morda se kdo spomni marca 2016, ko je takratna vlada s fanfarami objavila dokument digitalna Slovenija 2020 – strategija razvoja informacijske družbe do leta 2020. Z njim smo se postavili v maratonski tek tistih zasoplih članic EU, ki v potnih sragah in hlastajoč za zrakom vse bolj izgubljajo priključek z digitalno mnogo bolj pripravljenimi azijskimi državami, redkimi evropskimi biseri, Kanado, Avstralijo … Vsekakor je bilo minulo leto za vlado in ministrstva mnogo prenaporno, da bi ljudstvu in gospodarstvu predstavili rezultate strategije digitalne Slovenije 2020. Ugibam, da zato, ker ni bilo veliko narejenega, zato ker smo nanjo tako ali tako pozabili, morda zato, ker pravzaprav nihče ne ve, kako z digitalizacijo sploh kaj doseči. Ali pa preprosto zato, ker to ni bila njihova strategija!
Resda nismo dobili poročila, smo pa letos dobili strateški svet za digitalizacijo, ki je po samo dveh mesecih rodil nič kaj strateške in še zdaleč ne ugledno zapisane predloge ukrepov za digitalizacijo Slovenije. Kako se reče – mnogo babic, kilavo dete.
Pustimo, da je predlog ukrepov pripravljen slabše kot katerakoli seminarska ali projektna naloga v osnovni šoli. Niti ne pričakujem, da so njihovi ustvarjalci izvedli oceno nekdanje digitalne strategije. Glede na poročilo s prve seje, ki je tudi edino o delovanju tega vladnega posvetovalnega telesa, nazorno kaže o metodi dela in takšni so tudi njegovi izročki, s katerimi želijo postaviti Slovenijo na vrh digitalne Evrope.
Vsebinsko bi verjetno kot navaden državljan prikimal vsakemu posameznemu ukrepu. Kljub na prvi pogled smiselnim idejam se ne morem znebiti občutka, da je predlog pripravljen na hitro in nič kaj strateško, da ukrepi niso upoštevali predlogov širšega kroga deležnikov digitalne družbe in da so ustvarjeni na podlagi parcialnih interesov članov strateškega sveta ali interesnih skupin. In, kar je morda še bolj žgoče, da ne upoštevajo širšega dogajanja v evropskem, svetovnem in celo v domačem prostoru!
Zakaj? Eno je, da teh ukrepov ne povezujejo neki merljivi strateški cilji, ki naj bi jih država dosegla v prihodnjih petih letih. Drugo je, da so šarlatansko ohlapno, raje rečem samo navidezno povezani s cilji digitalne transformacije v EU. Nič zato, smo posebni. Bolj me moti tretji vidik – da še lastnih pametnih ljudi ne znamo poslušati. S tem mislim na Umarjevo poročilo o produktivnosti 2020, ki daje podjetniškemu sektorju in državi bistveno bolj utemeljene in sistemsko podprte usmeritve za digitalni napredek kot tale strateški svet.
Najbolj napredne države in tehnološko vodilna podjetja digitalno preobrazbo utemeljujejo na uporabnikih in konkretnih koristih. Predlogi, ki jih je dobila na mizo vlada, večinoma ponujajo digitalizacijo samo zase. Se niti ne čudim glede na sestavo strateškega sveta, v katerem je največ informatikov in najmanj končnih uporabnikov. Nikakor ne dvomim o strokovnih kompetencah članov za njihova poklicna področja, a je digitalizacija mnogo več kot vsesplošna informatizacija. Že vrabci ob pasjem tuležu čivkajo, da gre za preobrazbo od fizičnega oziroma analognega v digitalno. In to je še najmanj tehnološki problem.
Prepričan sem, da bi v temelju morali zapisati dobro opredeljene koristi, ki jih želimo doseči – na primer, da traja postopek pridobitve gradbenega dovoljenja samo tri dni. Povsem logično je, da brez informatizacije vseh povezanih procesov tega ni možno doseči. Po drugi strani, kaj nam pomaga popolnoma transparenten digitalni postopek, če lahko traja dva meseca?
Podobno se mi poraja vprašanje, zakaj miselno in ustvarjalno vse manj aktivni mladini vsiljevati informacijska znanja, še posebej, ker nova uporabniška orodja in storitve usvajajo bistveno hitreje, kot jim lahko sledi učni načrt. Jih ne bi raje usposobili, da bodo bolj inovativni in sposobni reševati probleme ter ustvarjati prebojne rešitve, ki jih v prihodnjih nekaj letih tako ali tako ne bodo mogli drugače kot z uporabo digitalnih tehnologij in storitev v oblaku. Res je, imamo premalo programerjev, kakor imamo premalo medicinskih sester, zdravnikov, strojnikov … To je svetovni problem, pri čemer imamo popolnoma primerljivo sestavo znanj kot najbolj razvite države.
Podobno je pri usposabljanju starejšega prebivalstva. Prav žalostno je, kako srednja generacija dvomi o sposobnosti usvajanja digitalnih storitev pri starejših. Se ne bi raje vprašali, ali imajo ti ljudje sploh dostop do digitalnih storitev in ali so jim te ustrezno prilagojene? Želimo zadržati najbolj nadarjene kadre? Je za to dovolj nekaj hitrih digitalnih ukrepov ali bi potrebovali do mladih bolj naklonjeno socialno politiko? Nam pomaga še večja digitalizacija javnih storitev, vključno z odločanjem, če imamo vse manj zaupanja v pravno državo?
V ukrepih ni niti z besedo omenjeno spodbujanje tesnejšega povezovanja sektorja IKT s preostalimi gospodarskimi sektorji. Niti to ni omenjeno, da država od slovenskih informacijskih podjetij pričakuje, da bodo delala za bagatelo – da bi morali pri razpisih za digitalizacijo javnega sektorja upoštevati načelo »cena, koristi, kompetence« namesto najnižje cene. Je kdo pomislil, da morajo biti naložbe v digitalizacijo, ki nikakor ne morejo biti malenkostne, res transparentne in da morajo temeljiti na kompetencah izvajalcev? Dragi moji, to mora delovati in tega se ne more lotiti vsak prekupčevalec z gradbenim materialom skupaj z razvijalcem spletnih strani. Ne glede na to, čigav je.
Pod črto teh 40 ukrepov lahko le milo rečem, da niso najbolj razvojno posrečeni. To niti ni čudno, saj kot družba sploh ne vemo, kam bi radi prišli. Bi radi prišli tja kot preostali? Smo pripravljeni tudi narediti vse to, kar počnejo preostali? Ob vseh zamudah, delitvah, nesposobnosti sedenja za skupno mizo in korupciji, kjer smo raketno visoko? Digitalno pomeni urejeno in pregledno. Verjamem, da je to marsikomu trn v peti. Ob tem še panoga IKT ne zna stopiti skupaj in vsak vleče na svojo stran, k svojemu vrtičku ali državnemu sesku.
Seveda so bližnjice, tudi za Slovenijo, če se ubere prave. Nasprotno se rado zgodi, da je naokoli precej hitreje kot po bližnjici. Seveda se lahko učimo iz napak drugih in raziskujemo najboljše prakse iz digitalno najbolj uspešnih držav, kar je bilo sicer za nas doslej vselej pretežko. Vsekakor je bojazen odveč – nam je še vedno uspelo. Butalci so bili vedno pametnejši od Tepanjčanov. Zato so še zdaj srečni in zadovoljni v blatnih Butalah.
