Slovensko gospodarstvo, še posebej industrijska proizvodnja, zaostaja v digitalizaciji. Morda je še večja težava, da proizvaja premalo končnih izdelkov in dosega s tem nizko dodano vrednost. Ampak tudi končni izdelki danes potrebujejo močno digitalno podporo. Najprej skozi celoten prodajni, nabavni in proizvodni proces, potem pa še med uporabo – zaradi nakupne oziroma uporabniške izkušnje.
Za digitalizacijo velja, da jo vsako podjetje izvede po svoje, saj tako podpre svoje posebnosti in razvije nove razlikovalne prednosti. Vendar o digitalizacijski moči družbe in posledično gospodarstva priča tudi razvitost panoge IKT in razumevanje politično-ekonomskega okolja.
Slovenske vlade skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije so zadnjih deset let nenehno poudarjale pomembnost in nujnost pospešitve digitalne transformacije, vendar se prav veliko v tem času ni zgodilo. Pa ne zaradi koronske krize, ta naj bi vse skupaj celo pospešila, čeprav nekih resnih rezultatov, razen razmaha spletne trgovine in več oddaljenega dela, ni opaziti.
Med koronsko krizo so se podjetja bolj ukvarjala z izzivi pri nabavi, manj pa so bila dejavna pri projektih digitalne transformacije. Še najmanj je v teh desetih letih naredila država. Razen nekaj razpisov za spodbujanje digitalizacije pravzaprav minorne vrednosti resnih projektov ni bilo zaslediti. Kje smo pri oblikovanju inovativnega okolja, ki bi spodbujalo inovacije, vlaganja in sodelovanje deležnikov – od podjetij kot uporabnikov do proizvajalcev IKT in izobraževalnega sistema? Pravzaprav je vse skupaj podvrženo nekemu lahkotnemu napredovanju, ki, kot kaže, ustreza vsem. O pospeških in prebojih pa ni ne duha ne sluha.
Vsako leto nam Gospodarska zbornica Slovenije pripravi poseben vpogled v inovacijsko sposobnost našega gospodarstva. Podeljevanje priznanj GZS za najboljše inovacije spremljam vsaj deset let, ko sem poslovnemu partnerju pomagal pri pripravi prve vloge in v tem času spremljal mnoge ustvarjalce bolj in manj inovativnih informacijskih produktov. V Sloveniji je bistveno več dobrih inovacijskih zgodb kot zgolj tiste, ki jih odkrije ta natečaj. To zagotovo velja tudi za preostale gospodarske panoge, ampak to je druga zgodba.
Opazimo lahko, kako se imena podjetij ponavljajo, in zelo je postalo predvidljivo, kdo bo recimo na regionalni ravni, ki pomeni prvo sito, pobral priznanje določene žlahtnosti. Z veliko gotovostjo lahko predvidevano, da to ne bo IKT-podjetje. Če pa že je, gre za večje podjetje. Glede na kritičnost digitalizacije bi pričakoval, da bo izvajalcem uspelo pritegniti več inovacij iz tega segementa. Vendar se temu ne čudim. Že v preteklosti sem namreč opazil, da inovacije s področja IKT niso razumljene in zato po žlahtnosti odličij v splošnem zaostajajo recimo za elektro ali strojniško panogo.
Projekt najboljših inovacij za podjetja iz panoge IKT v splošnem ni zanimiv, ker jih smeši. Ob že tako majhni beri predstavnikov panoge IKT lahko opazimo tudi velike razlike med priznanji. Neka storitev v oblaku, ki je resnično nova in ima večstomilijonski globalni potencial, je lahko ocenjena vsaj dve stopnji nižje kot druga spletna storitev ali je recimo izenačena z interno aplikacijo za določen proces. Po drugi strani nagrade prejemajo produkti, ki ne ustrezajo pojmu inovativen. Resda je lahko to nov produkt ponudnika, a na trgu obstaja že več enakih, podobnih ali celo boljših.
Seveda je v poplavi produktov že skoraj nemogoče vedeti, kaj na trgu že obstaja in kaj ne. Še posebej, če nisi poznavalec trga. Pa vendar ali ni to tudi temeljna naloga komisij? Ali se inovacija res ocenjuje samo skozi prizmo nepoznavanja dejavnosti, promotivnosti opisa in ugleda ponudnika?
Imamo torej vse finaliste, ki se bodo jeseni potegovali za nacionalno nagrado za inovativnost. Med njimi bi lahko bilo več IKT-produktov. Strinjam se z morebitnimi ugovori, saj ni vse v digitalizaciji. Res je, vendar menim, da bi morali tovrstni projekti slediti trendom in strategijam. Saj država je tega sposobna. Niti pomisliti si ne upam, kako bi se razvila in mednarodno uspela slovenska panoga IKT, če bi bilo za njeno promocijo porabljenega pol toliko denarja in dejavnosti kot za slovenski turizem. S tem da IKT ustvarja bistveno višjo dodano vrednost, praktično ne onesnažuje okolja in ustvarja precej bolje plačana delovna mesta. Kdor ne razume, pač ne razume.
Če hočemo, da bodo inovacije in novi produkti IKT bolje promovirani, potrebuje panoga svoj lastni natečaj oziroma nagrado za inovativnost. Še več, zaradi razvejenosti panoge IKT bi bilo smiselno uvesti panožne oskarje vsaj po glavnih segmentih. Seveda bomo trčili na mnogo težav. Ena je, da slovenski ponudniki programske opreme na primer večinoma razvijajo po naročilu. Njihovo dejavnost diktirajo pogodbene stranke in res je malo aplikacij, ki bi bile izdelane povsem na novo ter bi bile ob tem ustrezno tržene.
Prav zato bi nujno potrebovali platformo, ki bi skrbela za promocijo tistih resnično inovativnih aplikacij, ki bi jih ustvarila bodisi zagonska bodisi že uveljavljena IKT-podjetja. Konec koncev, nekaj je razviti novo aplikacijo, drugo pa je, kako jo tržiti. In takšna platforma bi bila tudi dober način za doseganje investitorjev. Dajmo se sprijazniti, da brez tega ne bo globalnega preboja. Vse globalne aplikacije so v zadnjih 20 letih uspele prav po taki poti. Morda pride tukaj tudi do vprašanja ega. V panogi IKT so egi kar močni, a je res, da tudi največji doslej zunaj meja Slovenije niso naredili veliko.
Prihajajo nove generacije podjetnikov, menjajo se generacije lastnikov in menedžerjev v IKT-podjetjih. Gre za ljudi z drugačnim, bolj podjetniškim načinom razmišljanja, ki so prerasli prožnost, zmožnosti in vpliv celotne gospodarske zbornice in države. Sporočilo najbolj inovativnim je jasno. Če ste res tako dobri, se znajdite sami. Srečno pot!
